Zapis ob 70. letnici Schumanove deklaracije in 69. letnici ustanovitve Evropske skupnosti za jeklo in premog

Za velike zgodbe si moramo upati. Sleči kožo odraslosti ter se preleviti v otroka, ki zaupa, sanja, verjame in sega po zvezdah. Otroka, ki mu še niso povedali, da zvezd ne more doseči, ker se premočno svetijo. Če ne vemo, si upamo poskusiti in okusiti pot k cilju. Tako razumem drznost ideje evropskega povezovanja, sodelovanja, idejo Evrope s skupno valuto, enotnim trgom, brez meja, s prostim pretokom kapitala, ljudi, storitev in delovne sile.

Politika je abstraktni pojem s povsem realnim usklajevanjem interesov, ki so lahko mnogokrat skriti, in s posledicami, ki prav nič skrite občuti vsak posameznik doma, v službi, šoli, na ulici. Kakršnikoli so že bili interesi pred 70. leti, ko je 9. maja francoski zunanji minister Schuman predlagal ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo, graditev in razvoj evropskega sodelovanja uspešno uresničuje idealistični cilj preprečevanja vojn.

In prav takšnega otroškega veselja, na nek način naivnosti, se spomnim iz časov skorajda konsenzualnega odločanja Slovenije, da spada v skupno evropsko družino narodov in naše vzhičenosti, ko smo 1. maja 2004 praznovali pristop Slovenije v Evropsko unijo. Tiste noči sem priletela iz Bruslja, kjer sem sodelovala na dogodku, ki ga je organizirala poslanska skupina Evropske ljudske stranke kot skupek mreženja, izobraževanja in izmenjave mnenj o delovanju Unije. Še sedaj se živo spomnim veselja, ki me je prevzemalo in kako sva se sredi noči takoj ob pristanku letala s poslansko kolegico odpravili naravnost na praznovanje v Ljubljano. Istega leta sem bila izvoljena v skupini prvih sedmih evropskih poslancev iz Slovenije. Zanos, ponos, motivacijo smo obdržali in prenesli v Evropski parlament. Kasneje mi je marsikateri »izkušeni« kolega, član Evropskega parlamenta v več mandatih dejal, da smo v njihovo delo vnesli novo dinamiko, ki je tudi njih spodbudila in razgibala. Nikoli nisem opazila, da bi na nas poslanci iz držav z daljšim članstvom v Uniji gledali zviška. Morda je bilo to res, morda je bila to posledica mojega osebnega pristopa, saj sem v EP vstopila z močnim občutkom enakovrednosti. Sem pa opazila z njihove strani prizadevanja, da bi razumeli našo drugačnost in iskanje možnih skupnih poti, kar sem razumela kot močan občutek solidarnosti.

V desetih letih opravljanja moje poslanske funkcije je Unija doživela vzpone in padce, tudi krize. Spomnimo se pogajanj o ustavni pogodbi EU in zavrnitve s strani Francije in Belgije, finančne ter gospodarske krize. V samem središču oblikovanja evropskih politik sem živela delovanje inštitucij in videla, da jih nič od naštetega ni ustavilo, zato sem verjela, da Unije ne ogrožajo. Lahko rečem, da so na tak način bile sprejete določene nujno potrebne politike, za katere v normalnih razmerah ne bi mogli najti zadostne podpore. Organizem je živ, dokler se razvija in Unija za svoj razvoj potrebuje tuintam krizne razmere. V takih pogojih, recimo Brexit, Unija prerašča okvirje notranjega trga in postaja integracija s skupnimi vrednotami, ki se održajo v okoljskih standardih, urejenosti notranjega trga, zaščiti potrošnikov, oblikovanjem priložnosti za mlade in še bi lahko naštevala.

Napetosti, ki se pojavljajo kot posledica najnovejših kriz zaradi migrantskih tokov in koronavirusne bolezni COVID-19, pa kažejo, da se še vedno opotekamo pri prvobitnih evropskih vrednotah solidarne in varne družbe, kot so svoboda, varnost, demokracija, človekove pravice. Trendi so zaskrbljujoči, saj politični voditelji ne iščejo skupnih odgovorov, temveč ukrepajo tako, da se države oddaljujejo.

Naj se nazadnje dotaknem še pogostega vprašanja o mestu Slovenije v EU, naj se priključi francosko-nemškemu vlaku, Višegrajski skupini, evromediteranskim državam? Menim, da ni ključni cilj opredelitev o priključevanju Slovenije k določeni skupini držav, temveč bi morali pristop obrniti na glavo. Najprej si odgovorimo na vprašanje, kaj in kam želimo kot samostojna država in kot članica Evropske unije, postaviti moramo vizijo z nacionalnim ciljem. Ko bomo oblikovali politike do cilja, bomo spoznali, da smo prvinsko evropski narod, ki presega meje posameznega partnerstva. Denimo, smo prepoznavno zelena država, ki je po pokritosti z gozdovi primerljiva s Skandinavskimi, naše gospodarstvo je prvenstveno navezano na Nemčijo in Italijo, po rezultatih nedavne izbire prestižnih evropskih raziskovalnih projektov na področju fizikalnih in inženirskih ved smo v absolutnem številu izbranih projektov primerljivi z Avstrijo, Belgijo, Švedsko, Švico in Izraelom, v poletnih dneh smo zelo »hrvaški«, radi se ponašamo z razumevanjem balkanskih držav, … Izrekam »ne« Sloveniji kot članici posamezne podskupine držav v Uniji, ker bi ji bila zaradi ciljev, zgodovine, kulture ali katerikolih drugih parametrov najbližja in »da« Sloveniji kot članici večih povezav, ki se jim ne bo le pridružila, temveč jih sooblikovala. Umestitev nacionalnih ciljev v evropske naj določa raznolikost slovenskega povezovanja v Uniji in krepi prepoznavnost slovenske zgodbe.

Nekoč sem zapisala, da je Barrosova izjava, da je disciplino treba povezati s solidarnostjo, bistvena za prihodnost Evropske unije. Še vedno verjamem, da je tako, saj povezuje dva konfliktna evropska pristopa.

Dr. Romana Jordan