Slovenska zgodba

Naj se izrazim v slogu enega od konjičkov nove kandidatke za komisarko: Slovenija pošilja v ring Violeto Bulc. Želimo si, da bi znala zdržati vročino soja žarometov, se uspešno izmakniti nizkim udarcem, predvsem pa o svojih sposobnostih prepričati ljudi, ki jo bodo presojali iz prvih vrst dvorane s preko petsto milijonov gledalcev.

Prvi preizkus bo torkov pogovor s predsednikom Evropske komisije (EK) Jeanom-Claudom Junckerjem. Bo obdržala podpredsedniško mesto in izredno pomemben energetski resor? Le še nekaj ur moramo počakati, da nam bo Juncker sporočil svojo odločitev. Zavedati pa se moramo, da bo odvisna tako od nastopa Bulčeve kot tudi od odločne besede predsednika vlade Mira Cerarja.

Medtem ko se ljudje sprašujejo, čigav poraz je zavrnitev prve slovenske kandidatke za komisarko, se sama sprašujem, kaj smo se iz te zgodbe naučili? Posameznica Alenka Bratušek verjetno precej, ampak za javnost je bolj zanimivo vprašanje: kakšen je nauk za slovensko vlado, politiko sploh ter za volilke in volilce?

Prvi nauk: Evropska unija ni »banda kravatarska«, temveč povezava držav, ki za oblikovanje in izvajanje politik potrebuje resne ljudi. Poznati morajo področje, za katerega so odgovorni, imeti morajo vizijo in voditeljske sposobnosti, da jo uresničijo. Poslanci so bili na zaslišanje pripravljeni, vtis je bil, da mnogo bolj kot slovenska kandidatka, ki jim je morala odgovarjati na vprašanja debele tri ure. Ključno vprašanje ni bilo, kakšen bo zaslužek kandidatke, če bo uspešno prestala zaslišanje, temveč kaj si želi in je sposobna za takšno plačilo narediti.

Drugi nauk: EU potrebuje močnega vodjo z vizijo prihodnosti in karizmo, s katero bo ljudi prepričal, da mu sledijo. A ta, s pravimi liderji revna Evropa, na komisarsko mesto ni pripravljena sprejeti osebe, ki je bila pri nas predsednica vlade! Profil vodilnih politikov samostojne Slovenije kaže pomanjkanje karizme in življenjske energije. Če ne bomo spremenili svojega gledanja, da je dober politik tisti, ki je mlačen in ne izreka besed, ki bi jih bilo potrebno izreči, ne bomo prekoračili bregov, ki jih moramo prestopiti v svobodnejšo, pravičnejšo ter bolj socialno družbo.

Tretji nauk: Slovenski državljani v mednarodnih inštitucijah delujejo kot posamezniki, vezi med njimi in domovino so trhle ali jih sploh ni. Na tovrstna mesta so se povzpeli sami, brez pomoči matične države. Zato ne moremo reči, da ima Slovenija vsaj dve direktorici v Evropski komisiji, niti ni bila Alenka Bratušek slovenska kandidatka, saj je bil postopek njenega imenovanja pravzaprav samokandidatura. Če želimo izven svojih meja nastopiti kot nacija, moramo razumeti moč medsebojnih podpor in zagovarjanja interesov. Morda bi imela Slovenija podpredsednika EK že prej, če bi si takratna predsednika vlade prizadevala za našo državo pridobiti kar najbolj odgovorno in vplivno mesto.

Četrti nauk: Razumevanje politike in političnega ima v Sloveniji drugačen pomen kot na evropskem političnem parketu. Pri nas ima »političen« konotacijo pokvarjenega, koruptivnega, od realnosti in strokovnosti ločenega sveta. Če nekdo reče, da je odločitev v energetiki politična, to v Sloveniji pomeni, da je lahko v nasprotju z osnovnimi strokovnimi dejstvi in pravili. Veščina političnega v evropskem prostoru pomeni razumevanje interesov ter njihovih ozadij, ter uravnoteženje le-teh tako, da sledimo na volitvah obljubljeni smeri družbenega razvoja. Zato je tako zelo pomembno, da imajo stranke na volitvah, pa naj bodo te evropske, lokalne ali nacionalne, izdelane programe, v predvolilni kampanji pa se morajo v javnem prostoru kresati mnenja in stališča o gospodarskem razvoju in ustvarjanju priložnosti za delo, stopnji socialne države, zaščiti okolja, kulturnem razvoju, izobraževanju, spodbujanju ustvarjalnosti in inovativnosti, in še bi lahko naštevala.

Nenazadnje, Miro Cerar je prvič od državnozborskih volitev pokazal odločnost, ki jo bo v nadaljevanju še kako potreboval. Takega obnašanja si želim in bo potrebno, če bo želel izvesti številne neprijazne ukrepe, na katere nas je med drugim opozorila Evropska komisija v okviru evropskega semestra. Državljanke in državljani so namreč na referendumu leta 2003 s skoraj 90-odstotno podporo jasno sporočili, da si želijo evropsko Slovenijo. Upam, da bodo s koalicijskima partnericama našli skupni jezik, kajti odgovornost je jasna in je njihova.

Nova kandidatka je predlagana in želimo ji ploden pogovor z Junckerjem. Moja želja je, da bi ga prepričala, da ohrani resor in podpredsedniško mesto, ki sta bila prvotno ponujena Sloveniji. Če jo bomo poklicali v Bruselj in jo povprašali po vremenu, pa ne bo znala odgovoriti, je to dober znak. Kajti zapreti se mora med stene, se obdati s strokovnjaki in se kar najbolje seznaniti z resorjem, ki ji bo ponujen. Sama sicer menim, da je moč Evropskega parlamenta vendarle omejena in da si bi težko privoščil zavrnitev še ene kandidatke iz Slovenije.

Kljub temu pa bo Violeta Bulc morala pokazati nekoliko boljše poznavanje ponujenega resorja kot Alenka Bratušek, predvsem pa bo morala jasneje predstaviti svoje osebne poglede, prednostne naloge ter voditeljske sposobnosti. Kajti osebo, ki omahuje, si ne upa izraziti osebnih pogledov in ne zna z lastno energijo pritegniti drugih, bi parlamentarci le težko podprli za komisarko.

Še posebej je to pomembno za resor, v katerem bo potekal zaključek podnebnih pogajanj v okviru Združenih narodov, kjer ima EU vitalne interese, ki jih mora jasno in odločno zagovarjati tudi napram velesilam kot so Kitajska, ZDA, Rusija, Indija in Južna Koreja. In še zlasti, ker je trajnostni razvoj energetike termin, ki v realnosti terja zahtevno iskanje ravnovesja med smernicami, ki si medsebojno nasprotujejo. Ter nenazadnje, ker odločitve EK (ne glede na resor) vplivajo na ogromno različnih lobijev, kar od komisarjev terja močno integriteto in etičnost pri odločanju.

Dr. Romana Jordan
Nekdanja poslanka v Evropskem parlamentu

Zapisano kot objavljeno