Sem, torej prepisujem
V Sloveniji se o odgovornosti za slabo v družbi ne sprašujemo več. Zanj je odgovorna politika. Pa je res tako? Ali niso izvoljeni politiki le odsev družbeno sprejemljivih norm in vrednot? Ali niso, še posebej v času novih obrazov, izvoljeni z ljudstvom iz ljudstva? Je resnično možno, da zdrav in kreposten narod vedno znova izvoli moralno sporne politike? Je sporno pridobljena izobrazba, postavljena na javni sramotilni steber, znak slabih politikov ali česa mnogo širšega, še bolj problematičnega, zajedenega v slovensko družbo?
Po Eurostatovih statistikah smo med nadpoprečno izobraženimi narodi v Evropski uniji. Zaostanek smo nadomestili in se dvignili nad povprečje po krizi. V letu 2010 smo prvič trajno presegli evropsko poprečje po deležu prebivalstva z doseženo terciarno izobrazbo, saj od tedaj nismo padli pod evropsko povprečje. V lanskem letu smo imeli kar za 3,5 odstotka večji delež ljudi z doseženo terciarno izobrazbo, kot je povprečje v Evropski uniji. Žal pa se je v letu 2011 obrnil trend pri zaposlovanju. Če je še pred tem letom Slovenija zaposlovala večji delež pravkar izobraženih kot povprečna evropska država, pa smo z letom 2011 padli pod evropsko povprečje. Kakšna dodana vrednost so torej na novo pridobljene diplome, imajo zaradi tega delodajalci na voljo boljšo delovno silo? Tu in tam se slišijo opozorila o pomanjkanju znanja in spretnosti sveže izobraženih ljudi, a jih na margino izrinejo novice o problematičnih diplomah, izpitih, magisterijih politikov.
Vedno znova me razjezi, ko se pojavi novica o plagiatu in goljufanju pri pridobivanju izobrazbe. Nič manj pa ne ostanem ravnodušna, ko se tovrstno dejstvo uporabi kot dokaz, da so le politiki slabi. Pa je to res znak prevar v ozki domeni slovenske družbe, torej le v politiki? Na zatožni klopi so se doslej znašli številni aktivni politiki iz najrazličnejših strank. Če me spomin ne vara, ni niti eden med njimi zaključil svojega izobraževanja kot politični funkcionar. Goljufije so se torej zgodile že prej, ko so bili »navadni« državljani in niso bili izpostavljeni medijskemu preverjanju in poročanju. Ni bila torej politična funkcija tista, ki jim je omogočila goljufanje, temveč nasprotno. Ko so se pojavili kot politiki, je bilo njihovo moralno sporno dejanje razkrinkano. Nepravilnosti pri pridobivanju diplom so torej znak v družbi precej razširjenega pojava, ki daleč presega politični prostor.
A smo bili vendarle doslej zadovoljni le s političnimi posledicami za večino javno izpostavljenih politikov. Je torej prepisana diplomska ali magistrska naloga v drugih, nepolitičnih sektorjih sprejemljiva? Ne spomnim se, da bi se katera od univerz resno lotila obravnave tega pojava, zanj prevzela ustrezno odgovornost in napovedala sistemske ukrepe. Kakšna je pri tem odgovornost ter vloga mentorjev in članov komisij?
S stališča pravičnosti pa bodejo v oči tudi različni vatli za merjenje krivde. Nekateri politiki so odstopili, nekaterim je bila odvzeta diploma, nekateri so bili izločeni iz poslanske skupine, mediji so poročali o obsodbi enega med njimi. Kakšnemu od medijsko izpostavljenih politikov pa se ni zgodilo nič. Poglobljena analiza različnih posledic za goljufe bi prav lahko bila opravljena kot diplomska naloga, pri kateri avtorju ali avtorici ne bi bilo treba prepisovati dolgih, na spletu najdenih besedil.
Politiki so na očeh javnosti. Tako je bilo in mora ostati, saj je njihovo poslanstvo delati pošteno in prizadevno za javno dobro. Vendar pa jim javnost mora priznati, da so ljudje in ne bi smela vseh napak istovetiti in jih metati v isti koš, češ, vsi so slabi. Kdor dela, namreč greši in s takim vsegliharskim pristopom bo vedno manj osebnostno primernih ljudi, ki se bodo pripravljeni izpostaviti na polju političnega. In še nekaj je izredno pomembno. Tisto, kar ni prav, kar je slabo in nesprejemljivo v politiki, se ne sme početi tudi sicer v družbi. Napake, pri katerih bomo v vsakdanjem življenju pripravljeni zamižati ali jih celo sprejemati po načelu znajdi se, bodo namreč ostale del družbe in kot take tudi del slovenske politike.
Prvič objavljeno v Večeru, 13.4.2015