Samo da je ženska? Faktor spol.

Trenutno je evropska prvovrstna tema sestavljanje nove komisije, političnega vrha večtisočglavega birokratskega aparata, ki pomembno kroji usodo preko 505 milijonom Evropejk in Evropejcev. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker mora v 28 resorjev razvrstiti kandidatke in kandidate za komisarje, ki so mu jih predlagale vlade držav članic. To so funkcije, ki zahtevajo prvovrstne kandidate, saj morajo dobro poznati resor, ki naj bi ga vodili ter imeti znanje o oblikovanju evropskih politik. Imeti morajo občutek za usklajevanje ter za drobne nianse v izražanju. Vedeti morajo, kdaj in kaj povedati, da znajo zaščititi interese Evropejcev, a da njihovo delo poteka transparentno. Srce jim mora biti za skupno evropsko idejo, vrednote ter blaginjo, a se morajo zavedati tudi, iz katere države članice prihajajo. In kot da je EU prepolna tovrstnih pametnih in izkušenih politikov, je Junckerjev največji problem oblikovanje EK, ki bo podobno kot predhodna imela vsaj dobro tretjino žensk. Ali imajo ženske manj tovrstnih kvalitet? Se ne želijo izpostaviti? Zakaj so prezrte?

Kljub že zgodovinskim prizadevanjem za enake možnosti ne glede na spol, je na položajih odločanja, uglednih funkcijah še vedno mnogo več moških kot žensk. V primeru komisarjev gre za vplivne in ugledne, pa tudi dobro plačane politike. T.i. stekleni strop je pod njihovimi nogami, zato se nanj ženske navkljub ambicijam, znanju in sposobnostim, le težko povzpnejo. A kljub temu, da imam na področju enakih možnosti daljše izkušnje kot v profesionalnem političnem življenju, me najglasnejše sporočilo pri oblikovanju nove komisije moti: samo da je ženska, pa bo dobila boljši resor in višje mesto na lestvici EK.

Ženske in moški bi morali bolj enakomerno zasedati odgovorne položaje v družbi, da bi oblikovali okolje, ki bi bilo enako prijazno vsem, ne glede na spol. Saj nismo enaki in prav za to gre – da bi programi v vrtcih in šolah spodbujali deklice in fantke, da bi imeli ženske in moški enake možnosti za šolanje, zaposlitev, osebnostno rast in profesionalno napredovanje, ki bi ne bilo odvisno od kromosoma X ali Y, temveč od sposobnosti in prizadevanj. Sama sem dolgo verjela, da smo v Sloveniji blizu takemu stanju in sem bila v zgodnji mladosti nasprotnica spolnih kvot. A z izkušnjami pridejo spoznanja, med drugim tudi o različnem pristopu glede na spol. Vsakdo bi lahko rekel, da je to le subjektivno dojemanje sveta, a potrjujejo ga suhoparne, neosebne, objektivne številke. Npr. da so ženske bolj izobražene in jih več dokonča šolanje kot moških, a jih je kljub temu več brezposelnih od moških. Sramotno je dejstvo, da v vseh državah članicah moški zaslužijo več od žensk. Tudi podatki o majhni zastopanosti žensk v politiki, v upravah gospodarskih družb ter na visokih položajih v akademski sferi so že dolgo znani. Včasih so spremembe možne šele, ko so razmere zelo resne. Kot primer naj navedem, da je v Islandiji, potem ko jo je močno prizadela kriza, vlado od 2009 do 2013 vodila Jóhanna Sigurðardóttir. Ob koncu njenega mandata je bila Islandija uvrščena na 13. mesto najbolj razvitih držav na svetu po indeksu človekovega razvoja Združenih narodov. A da ni poglaviten spol, temveč sposobnosti, kaže primer Slovenije. Naša prva predsednica vlade ni zmagala na volitvah, prepričati ni uspela niti večine v svoji stranki. Položaj se ji je zgodil in izpeljala ga je neverodostojno.

Kljub temu sem danes zagovornica kvot. Vendar lahko te delujejo le v odgovorni družbi. Ljudi, ki vlečejo bistvene poteze, s kvotami prisilimo, da razmišljajo o moških in ženskih kandidatih. Ker je kandidatk za izpostavljene funkcije manj od kandidatov, morajo stranke/podjetja/ustanove voditi kadrovsko politiko, ki nudi obema spoloma enake možnosti za nabiranje izkušenj in pošteno tekmo za napredovanje. Katere države članice so za komisarske položaje predlagale kandidatke, katere pa zgolj ženske, se bo izkazalo že kmalu na zaslišanjih v Evropskem parlamentu.

V mandatu 2009-2014 je bilo v EP 35 % žensk, v EK pa 33 %. Prvič nas je bilo v obeh inštitucijah vsaj ena tretjina, kar je nekakšna spodnja meja, da lahko neka skupina vsaj delno uveljavi svoja stališča. Okolje je bilo ustvarjalno, delali smo v medsebojnem spoštovanju. In lahko rečem, da poleg osebnih razlik obstajajo razlike v načinu dela, poudarkih ter pogledih tudi med spoloma. Res sem včasih dobila občutek, da so se določene odločitve sprejele v kakšnem »moškem omrežju«, a vendarle sem parlament zapustila z občutkom korektnega sodelovanja. Nenazadnje je najbolj odmeven evropski ukrep, to je občutno znižanje cen za mobilno telefonijo, pošiljanje smsov in prenos podatkov, izpeljala komisarka Redingova z izdatno podporo poročevalk v Evropskem parlamentu.

Kljub Junckerjevim težavam pa se stanje na področju enakih možnosti tako v Sloveniji kot v EU izboljšuje. Poslank je vedno več, čeprav se letos pri izbiri predsednikov obeh parlamentov niti govorilo ni o ženski. Toda nekaj povsem normalnega so postale predsednice parlamentarnih odborov. Čeprav je sramota, da plačne razlike obstajajo, pa se vendarle zmanjšujejo. Vedno več je tudi žensk v upravah družb. In prav zaradi doslej že izkazanih sposobnosti ženske upravičeno pričakujemo, da bodo političarke, predsednice, komisarke, rektorice in vse ostale pomembne ženske izbrane zaradi svojih kompetenc. Pa ne zaradi žensk, temveč zato, ker takšno elito potrebuje slovenska družba.

Prvič objavljeno v Večeru, 6.9.2014