Razmislek ob terorističnih napadih na Evropejke in Evropejce,

Bombne eksplozije, ki so odjeknile v Bruslju, so ranile celotno Evropsko unijo. Bruselj je naše skupno stičišče, kjer prepoznavamo svoje podobnosti in se učimo strpnosti z iskanjem sprejemljivosti v različnosti. Bruselj že zdavnaj ni več le Belgija, Bruselj je Evropska unija.

Novica o terorističnem napadu je šinila skozi moje možgane, kot da sem tudi sama ranjena. V trenutku so mi misli preletele znane obraze sodelavcev in prijateljev najrazličnejših narodnosti. Na ekranu so se pojavile slike letaliških prostorov, ki sem jih deset let prečkala skorajda redno dvakrat tedensko. Zgodilo se je zjutraj, prav takrat, ko je v Zaventemu ponavadi pristalo letalo iz Ljubljane.

Na radiu slišim kritiko belgijskega sistema za zagotavljanje varnosti, saj bi morali biti menda na napad bolje pripravljeni. In takrat se spomnim številnih prijateljev iz Bruslja, ki so mi pripovedovali, da so jih oropali, nekaterim so vdrli v stanovanje v nekaj letih celo večkrat. Belgijska policija pa je rop le popisala, za ukrepanje je bilo menda policistov premalo. Spomnim se poslanske kolegice, ki so jo sredi belega dne pretepli na zelo obljudenem kraju čisto blizu Evropskega parlamenta. Pa na šibek varnostni sistem za vstop v Evropski parlament. Je res moralo umreti 34 ljudi in biti poškodovanih še veliko več, da bomo okrepili svojo lastno varnost? Kako to, da sodoben medijski in moderen politični besednjak poudarjata solidarnost, odprtost, čut za človeka, pozabljata pa na varnost? Je to zaradi naivnosti, preračunljivosti, manipulacije?

Slovenija je Evropska unija, Evropska unija je Slovenija. Kakšen odnos imamo v naši državi do lastne varnosti? Da lastne vojske ne potrebujemo, trdijo samooklicani »mirovniki«. Medtem ko so se novinarji enega izmed najbolj branih slovenskih časopisov pred nekaj leti spraševali, zakaj varčevanje ne prizadene tudi vojske, smo bili letos obveščeni o »katastrofalnem stanju slovenske vojske«. Kako smo razumeli žičnato ograjo na slovenskih mejah? Zagotavljala je našo varnost, nekateri pa so se pritoževali, da bo zaradi nje manj turistov. Bodo turisti prišli v deželo, ki je varna, ali v deželo, ki ni sposobna nadzirati pretoka ljudi preko svojih meja? Da bo moten ribolov, so se pritoževali drugi. Sta ribolov in varnost primerljivi kategoriji?

Čutim s številnimi begunci in vem, da moramo biti strpni in jim po svojih močeh pomagati. Hkrati pa me razum prepričuje, da dolgoročne rešitve množicam, ki si želijo boljšega življenja, ne more ponuditi Evropa brez meja, temveč močna in enotna Evropa, ki z modrostjo in tenkočutnostjo zna poskrbeti za spoštovanje človekovih pravic daleč preko svojih meja.

Zdaj ni čas, da se ustrahovani zapremo v stanovanja. Z – na temeljih tradicije – preživetim »vsakdanom« bomo ohranili demokracijo, razvijali pravno državo in varnost, ter zavarovali svobodo in človekove pravice. In prav zato bom v začetku aprila spet na službenih opravkih v Bruslju, z upanjem, da se bolje zavedamo, kako pomembna vrednota je varnost in da jo moramo aktivno ohranjati vsak dan posebej.