Naj bodo večkrat srečni

Petek, 19. decembra
Delo prostovoljke na šoli Piali Ashar Alo (Luč upanja za Piali) pri Kolkati je izkušnja, ki je ne more popisati noben turistični vodnik. Doživela sem prijaznost in srečo otrok, njihove objeme in zvedave poglede ter vprašanja. Spoznala sem domove nekaterih med njimi in razmišljala o slovenskem negodovanju ter indijski strpnosti.
Z Indijo me že sedmo leto povezuje dobrodelna akcija Ohranimo Slovenijo, pomagajmo Indiji. Trkamo na srca slovenskih profesorjev in dijakov, da naredijo nekaj za okolje in najrevnejše otroke, ki jim zakonca Mojca in Anup Gayen poskušata vrniti človekovo dostojanstvo. Razvili smo tesne vezi sodelovanja in zaupanja. Nič ni enosmerno, vsi dajemo in vsi dobimo. Eni zbirajo papir ali kovance in del izkupička namenijo za Piali. Drugi dajejo neponovljiv občutek sreče, ko izkoristiš dano priložnost in pomagaš.
Na današnjem športnem dnevu so otroci tekmovali v različnih zvrsteh teka. Sredi dopoldneva so se nam pridružile redke mame. Mojca se jezi, da nekaterih ni nikoli na šolo in pridejo le na športni dan, želela bi več resnosti. Jaz pa omilim, da vsaj enkrat na leto pokažejo zanimanje za otroke. Pritrdi mi in pove, da niso tako redki otroci, ki ne živijo pri starših. Ti so namreč neodgovorni ali se zgodi kakšna tragedija, in otroke vzdržujejo sorodniki. Dokler so še majhni, je to kar v redu, nato pa postanejo breme. Nekaj takih otrok se šola tudi na Piali Ashar Alo. Verjetno so zato zelo željni dotikov in pozornosti ter se nas nenehno oklepajo.
Ob povratku otroci pomalicajo, nekateri si banano prihranijo in jo odnesejo domov. Preden se poslovijo, najboljšim trem v vsaki disciplini podelimo praktične nagrade. Njihove temne očke kar žarijo od ponosa.
Vsa prašna zvečer takoj zavijem v kopalnico. Stanovanje ima električni bojler, toplo vodo si natočim v vedro in se z njo polivam. Hvala Mojci in Anupu za ta nadstandard.

Sobota, 20. decembra
Kolkata, danes središče Bengalija, nekoč glavno mesto Britanske Indije, odseva človeške usode od življenja v cestnem prahu in prosjačenja za najmanjši grižljaj, do veličastnih stavb iz časov imperializma. Na pločniku domačini cvrejo in kuhajo, za kosilo zadostuje le 15 rupij. V na pločnik odprtih prodajalnah hrane stane topli obrok okrog 50 rupij. Za pizzo v restavraciji zahodnega videza boste segli mnogo globlje v žep, nad 500 rupij. Med 15 in 500 rupij je le korak razlike, s pločnika v restavracijo!
V deželi prahu, kjer si moram splakniti grlo s požirkom vode vsakih nekaj minut, se zavem, kakšno bogastvo so slovenski gozdovi in čisti zrak. A tako kot so brezbrižni do svojih bogastev Indijci, ki vsepovsod odmetavajo smeti in si zastrupljajo okolje, smo slabi gospodarji tudi Slovenci, ki naravnih bogastev ne upravljamo, temveč jih puščamo propadati ob hkratnem zamiranju gospodarstva in večanju brezposelnosti.

Nedelja, 21. decembra
Nedelja je dan za dušo. Z Mojčino družino si ogledamo nekaj svetih krajev in hišo matere Tereze, dan pa začnemo z mašo v protestantski cerkvi. Ko sedimo na tleh nizke lesene barkače in drsimo po reki Hoghly, razmišljam o govornicah, ki sta nas popeljali v razmišljanje o zaupanju, preizkušnjah in upanju. Tako čustvenih govorov v domovini ne slišimo. Zakaj je v Sloveniji vse mlačno in brezbarvno? Koliko je pri nas vredna srčnost? Zakaj se tako zelo spotikamo pri doseganju moralnih in etičnih vrednot? Ali smo kot narod zreli zanje? Nergamo nad elitami, te pa vzniknejo iz naroda, dvignejo se nad poprečje v skladu z družbeno postavljenimi merili. Kajti etika in morala sta zbir norm, ločnic med dobrim in slabim, ki se kot take oblikujejo v družbi in jih ta sprejema ter se po njih ravna.
Zadnjih nekaj let smo večkrat izvolili politične elite. Vsak posamezen volilec je z izbiro določil zanj sprejemljive in nesprejemljive moralne norme. Ali je res upravičeno nergati nad politikom, ki je bil izvoljen navkljub njegovim moralno spornim lastnostim? Ni problem izvoljena oseba, problematično je, da večina volilcev pokaže, katere nekoč sporne lastnosti so danes postale sprejemljive. Zato toliko dvojnosti v slovenskem narodu. Ker globoko v sebi cenimo vrednostni sistem svojih prednikov – opisujemo se kot narod pridnih in poštenih ljudi -, a ga hkrati s pragmatizmom, pasivnostjo in pohlepom razgrajujemo. Morda prav zato v javnem prostoru manjka čustev, ker ta hitreje pokažejo pristnost in razgalijo laž.

Ponedeljek, 22. decembra
Mojca je odlična ambasadorka Slovenije, Anup pa mož smelih in uresničljivih načrtov. Njuna šola je kot smerokaz v prihodnost, ko bo nepismenost izkoreninjena. Sporoča, da človek, ki se rodi kot revež, lahko revščino premaga. Pred stavbo je vodnjak, na njem pa napis, da ga je za prebivalce Pialija postavilo Društvo Luč upanja iz Slovenije.
Z Ano in Gajem, vsi smo prostovoljci, smo že v nedeljo pripravili urnik za cel teden: plastelin, branje knjig, izdelovanje okraskov, pletenje, igranje najrazličnejših iger.
Z otroki iz male šole sva oba z Gajem, saj so zelo živahni in nevešči angleščine. Delo je precej intenzivno, biti morava prilagodljiva in ustvarjalna, da vzdržujeva red in pozornost. Kasneje sem sama s petim razredom, učim jih pletenja.
Popoldan se odpravimo obiskat domove nekaterih deklet. Naenkrat pri eni od barak zaslišim razjarjen Anupov glas in zagledam prestrašeno deklico. Že štiri dni je ni bilo v šolo, starši so sporočili, da je bolna. Pojavimo se nepričakovano, ko je zunaj. Mojca stopi k njej, jo prime za čelo ter ugotovi, da nima vročine. Odidemo, deklica pa obljubi, da jutri pride v šolo. Anup in Mojca bijeta boj za vsako od deklet, kot bi bila njuna. Občudujem njuno odgovornost in vztrajnost.

Torek, 23. decembra
Čeprav je v Indiji mila zima in so temperature za nas prav poletne, se počutim šibko in vse me boli. Verjetno je telo najmanj od vseh sprememb navajeno vetra. Najsibo taksi, avtorikša, vlak ali metro, vsa prevozna sredstva imajo odprta okna.
Z žarečo glavo s prvo- in drugošolci berem angleško knjigo, s petošolkami nadaljujemo z učenjem pletenja. Po pouku se komaj privlečem v stanovanje. Gaj ostane pri domačinih na vasi, Ana pa mi skuha zdravilen ingverjev čaj.

Sreda, 24. decembra
S starejšimi otroci smo obiskali park Nicco. Lepo je, da jim Mojca in Anup omogočita, da vidijo tudi preko obzorja svoje vasi. Tovrstna izkušnja je tako pomembna, da jim ni mar za težave z želodčki. Ob sebi imajo pač pripravljene plastične vrečke. V parku smo se sprostili, pozabili na učenje, delo in pomanjkanje, bilo je resnično lepo. Njihovo zahvaljevanje Mojci, da so smeli v park, pa meni za vsako najmanjšo malenkost, je ganljivo. Ti otroci opazijo podarjene stvari in znajo biti zanje hvaležni.

Četrtek, 25. decembra
Je človek, ki lahko najeme le skromno stanovanje, reven? Je reven nekdo, ki živi v stari hiši, potrebni prenove? Morda. A zagotovo je reven vsak, ki je lačen, ga zebe in nima doma. Kaj pa nekdo, ki ima dom, a je ta nekaj kvadratnih metrov velika baraka tik ob železniški progi? Ne ve, čigavo je zemljišče, a ve, da lahko nekoč nekdo očisti vso »nesnago« ob progi. Takrat ostane brez zavetja, na cesti. Zato ceni ta košček zemlje, ta s trudom zbita blatna tla, bogve od kod nabrano najnujnejšo posodo in skupen vodnjak. Baraka je brez elektrike in pitne vode, štedilnik je v blato skopana jama za ogenj. Dostop do nje je med baraki stisnjena pot, a prebivalci so vitki, zanje je dovolj prostora. Do njih ne seže nobena socialna pomoč, zanje ni brezplačnega zdravstvenega sistema.
Ko človek vidi te žalostne življenjske zgodbe, razume besedo revščina drugače. To je življenje za ta trenutek, kajti sedaj telo boli od lakote. To je stanje, ko srce otrdi od hudega, da ti lastni otroci pomenijo breme. To so večeri, ko izmučen leže na trda tla, pregrnjena s kartonom ali pregrinjalom, in se brez sanj zbuja v še en dan brez upanja. Nekateri se vdajo monotonemu čakanju, drugi se borijo z usodo in garajo. A ženske se ne smejo vdati, skrbeti morajo za družino. Nekatere so tako izčrpane, da ne opazijo ljubečega dotika željnih lastnih otrok.
Otroci pa so neutrudni. Premalo časa jih je življenje teplo, da ne bi verjeli v lepo in prijetno. Z izkušnjami o ničemer so iskreno veseli vsake drobne pozornosti, daru, nasmeha, prijazne besede. Zato so tako igrivo kričavi, ko niso lačni. Ti otroci znajo biti tako srečni, da srečo sejejo okrog sebe in jo celo preko fotografije prenesejo milje daleč. Naj bodo večkrat srečni in vedno siti. O tem, ali bodo lahko odšli v šolo in bo na njihovem krožniku riž ob opoldanskem odmoru, ne sme odločati vprašanje: Zakaj naj pomagam nekomu izven Slovenije? Noben otrok ne sme biti lačen. Zato zavračam vprašanje, ali pomagati slovenskemu ali indijskemu otroku. Še kako pa je pomembna presoja, kako pomagati, da pomoč v celoti pride do najbolj potrebnih in se ne izgubi na birokratskih hodnikih, pa naj ti meljejo slovenske ali tuje usode.
Če želite pomagati, vas vabim k ogledu spletne strani www.romanajordan.si/indija

Prvič objavljeno v Večeru, 27.12.2014