In kaj bo Slovenija?

Kako je mogoče, da se je evropskemu podjetju Volkswagen zgodil sramotni primer goljufanja pri ocenjevanju vplivov vozil na okolje. In zakaj je poleg ZDA razburkal le nekatere evropske države? Zakaj vemo več o tem, kako bodo svoje državljane pred goljufijo zaščitile ZDA, kot pa, kaj bo ukrenila Slovenija? Kaj nas določa kot ljudi in v čem se družbe med sabo razlikujejo

Zagotovo nas ljudi povezujejo neke skupne lastnosti in vrednote, kot so zdravje, sočutje, družina, solidarnost, poštenost, mir, pa tudi laž, zahrbtnost, nepoštenost. Okolje določene prirojene lastnosti spodbuja in nagradi, druge kaznuje. Zato znotraj Evropske unije tako velike razlike tudi na področjih, kjer naj bi izvajali skupno zakonodajo. Ker določene držve članice  sistemsko zahtevajo in spodbujajo izvajanje predpisanih standardov, druge pač ne. To seveda ne pomeni, da v prvi skupini držav ne more priti do goljufije. Pomeni pa, da bodo ukrepi, če do nje pride, hitrejši in temeljitejši kot v drugi skupini držav. Seveda smo bili nemalo presenečeni, da si je veliko goljufijo in poigravanje z eno najpomembnejših človekovih vrednot, z zdravjem, privoščil Volkswagen, »nemški«, »Das Auto«.

Želim si živeti v zdravem okolju in se voziti z osebnim avtomobilom in želim si, da je tisti, ki ga bom kupila, resnično okolju tako prijazen, kot lahko preberem v njegovem opisu. Zato je bilo zame zelo pomembno, da so kocke v Nemčiji začele padati takoj. Številke so za tehnološko Nemčijo zgovorne: 600.000 zaposlenih in 200 milijard evrov prometa za podjetje, ki ga v ZDA lahko doleti kazen za škodo okolju v višini vsaj 18 milijard ameriških dolarjev, opraviti pa mora še popravila na »prevarantskih« vozilih, vse kazni, ki ga lahko doletijo, pa niti še niso znane. Delnice koncerna padajo. Predsednik uprave koncerna Martin Winterkorn se je poslovil z izjavo »Volkswagen potrebuje nov začetek – tudi v smislu osebja. S svojim odstopom dajem možnost za ta novi začetek.« Odslovili so še večje število menedžerjev, ki jih sumijo sodelovanja pri goljufiji. Kanclerka Angela Merkel je zahtevala odgovornost, tožilstva (nemško, ameriško, francosko) so se takoj lotila dela, posamezniki v Nemčiji in ZDA so vložili kazenske ovadbe, panožne organizacije, kot sta npr. nemško industrijsko in avtomobilsko združenje, so bile zelo kritične do dogajanj v VW. Evropska komisija je sporočila, da je v neposrednem stiku z ameriškimi in nemškimi upravnimi organi, da zbira podatke in bo ukrepala, ko jih preuči.

Zato se ne čudimo, da bo nemški avtomobilski sektor še naprej v svetovnem vrhu. Zaupanje si bo s hitrimi in odločnimi ukrepi na dolgi rok spet pridobil. Četudi bo morda dizelsko gorivo izgubilo bitko z ostalimi konvencionalnimi ali alternativnimi gorivi.

Živim v Sloveniji odprtih meja, kjer lahko berem tuje časopise. Živim v državi članici Evropske unije s strogo okoljsko zakonodajo. Tako lahko preberem, da regulatorji v Južni Koreji, Nemčiji, Franciji in Italiji že zahtevajo podobne preiskave, kot je bila narejena v ZDA. Živim pa tudi v Sloveniji, kjer niti na spletnih straneh ministrstva za okolje in prostor niti na straneh agencije za okolje ne najdem nobene informacije, kako bo naša država ukrepala v škandalu VW in nas zaščitila pred zavajanji avtomobilske industrije, ali katerekoli druge, ki bi nas želela z lažnimi informacijami preslepiti k nepoštenemu nakupu. Gre za ukrepanje in zaupanje. Za zaupanje, ki je doslej omogočilo delo tudi slovenskim delavcem, saj so skupini Volkswagen prodali za 700 milijonov evrov produktov. Problem tišine je sistemski. In naj jasno povem, da me mnogo bolj kot politični molk v primeru spremljanja telefonskih klicev prek naveze Nemčija – ZDA skrbi molk v primeru VW. Gre namreč za prikrivanje izpustov dušikovih oksidov, ki so bili v realnosti 10- do 40-krat višji kot na papirju, in ki med drugim povzročajo astmo, raka pljuč in ostale bolezni dihal!

Prvič objavljeno v Večeru, 4.10.2015