Še danes ne vemo natančno kaj se je zgodilo

Z letom 1986 so povezani spomini na jedrsko nesrečo v Černobilu ter na negotovost, kaj pomenijo njene posledice za zdravje ljudi in vplive na naravo v Sloveniji. Od takrat je minilo 30 let in prav na to okroglo obletnico se je koncentracija radioaktivnega elementa CS-137, razširjenega po svetu zaradi nesreče reaktorja 4 v Černobilu, zmanjšala na polovico. A tudi po treh desetletjih še ne vemo natančno, kaj se je zares dogajalo v reaktorju. Pa tudi vplivi na naravo in ljudi ostajajo zgolj ocene. Toda znanja je dovolj, da lahko ukrepamo tako, da se velika jedrska nesreča ne bo nikoli več zgodila.

Po podatkih Mednarodne agencije za atomsko energijo (MAAE) se kar 60 držav zanima za razvoj jedrskega programa, med njimi so predvsem države v razvoju. Jedrska tehnologija je za mnoge države, ki želijo občutno zmanjšati izpuste toplogrednih plinov ter si zagotoviti stabilno ter zanesljivo proizvodnjo električne energije, postala ne le sprejemljiva, temveč potreben del njihove energetske mešanice. Jedrske tehnologije so dobro razvite in varne, tveganje pa vnaša človek, ki z njimi upravlja. Tako se je v Černobilu človek odločil in izklopil delovanje varnostnega sistema, ki ga sam s svojim znanjem in ukrepanjem ni mogel nadomestiti. Primerjava nesreč v Černobilu in Fukušimi pokaže, da so bili izpusti radioaktivnega materiala v Černobilu nekajkrat višji od izpustov v Fukušimi. Glede na posledice je torej nepremišljenost človeka nekajkrat višja od potresa in cunamija skupaj!

A katastrofa v Černobilu se ni zgodila le zaradi napak operaterjev v nočni izmeni, celoten test je bil slabo zasnovan, fizikalni parametri, povezani z nestabilnostjo reaktroja pri nizki moči, so bili spregledani ali celo nerazumljeni. Varnostne kulture, kakršno danes zahteva MAAE za jedrske države, ni bilo, in prav tako ni bilo izmenjave obratovalnih podatkov s podobno elektrarno v Litvi, ki se je pred tem že soočila s problemi zaradi pozitivnega temperaturnega koeficienta reaktorja.

Posledice jedrske katastrofe v Ukrajini bodo spremljale človeštvo in naravo še dolgo, čeprav znanstveniki ugotavljajo, da so manjše, kot so prvotno predvidevali. Zagotovo pa so bistveno nižje od tistih, ki jih prikazujejo v proti-jedrskih kampanjah. Do konca leta 2010 je bilo manj kot 50 smrtnih primerov, ki so bili neposredna posledica radioaktivnega sevanja zaradi nesreče v Černobilu. Upoštevati pa moramo, da podatek ne vključuje delavcev, ki so opravljali čiščenje takoj po nezgodi in so se nato vrnili domov v različne predele takratne Sovjetske zveze. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, MAAE in Svetovne banke bo zaradi posledic radioaktivnega sevanja in zbolevanja za rakom umrlo manj kot 4000 ljudi. Doslej je za rakom ščitnice zbolelo okrog 4000 ljudi, ki so bili v času jedrske nesreče otroci ali mladostniki. Žalostno je, da so posledice tako močno prizadele najmlajše, dobro pa je, da je rak ščitnice ozdravljiv, in jih je bolezen premagalo 99 %. Znanstveniki pa niso našli podatkov o povečanih zdravstvenih vplivih na ljudi v okoliških krajih in vedno bolj jasno postaja, da so socialni vidiki, povezani z negotovostjo, selitvijo, izgubo socialne varnosti, močnejši od neposrednih telesnih vplivov. Zemljišče, nekoliko večje od  Luxemburga, je še vedno neprimerno za kmetovanje, še vedno je kontaminiran velik delež gozdov. Vpliv na živali še ni zadosti raziskan, a zanimiva je ugotovitev mednarodne skupine znanstvenikov, ki trdi, da umik človeka in njegovih dejavnosti, kot so poljedelstvo, lov in gozdarstvo, pomeni večjo dobrobit za živali kot je največja jedrska katastrofa prinesla negativnih učinkov zanje.

Ostaja  dolgoročno tveganje za onesnaženje podzemnih vod s stroncijem in americijem, medtem ko je zrak izven izključitvenega območja neonesnažen.

Področje v Černobilu bo še dolgo ostalo znanstveni in tehnološki izziv. Danes tam raste nov zadrževalni hram, zgradba višine nad 100 m, široka bo 245 m in dolga 150 m. Dograjena bo naslednje leto in bo objela celoten rektor 4. V gradnji so tudi skladišče za izrabljeno gradivo reaktrojev 1,2 in 3, skladišče za tekoče odpadke in obrat za predelavo trdnih radioaktivnih odpadkov.

A kakršenkoli je naš odnos do uporabe jedrske energije in ne glede na objektivno ali čustveno razumevanje posledic nesreče je jasno – katastrofa podobnih razsežnosti se ne sme več zgoditi. V Evropski uniji se reaktorjev, kakršen je bil tisti v Černobilu, ne sme uporabljati. V Rusiji jih nekaj še obratuje, a so organizacije kot na primer Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), MAAE, Evropska komisija in EBRD poskrbele za njhovo varnostno nadgradnjo. Danes imajo obratujoče jedrske elektrarne narejene obsežne varnostne analize, s katerimi dokazujejo, da je verjetnost za poškodbo ali taljenje sredice praktično zanemarljiva (ena v 100.000 letih, za modernejše reaktorje pa en takšen dogodek v milijonu let). Poleg tega mora tehnologija danes ustrezati zahtevi, da so v primeru taljenja sredice učinki zadržani v elektrarni in da se okoliškemu prebivalstvu ni treba preseliti.

Še tako razvite in izpopolnjene tehnologije pa lahko varno delujejo le v okolju z razvito varnostno kulturo. V takem okolju se medsebojno dopolnjujejo strokovno močne in nedvisne skupine, ki skrbijo za obratovanje jedrskih elektrarn, za ravnanje in odlaganje radioaktivnih odpadkov, izvajajo upravne in nadzorne naloge ter inšpekcijo ter raziskovalne ter razvojne naloge in izdajajo neodvisna strokovna mnenja. Nesreča v Černobilu namreč pripoveduje tudi zgodbo o človeku, o njegovi objestnosti ter precenjevanju sposobnosti.

Prvič objavljeno v Večeru, 26.4.2016

http://www.vecer.com/se-danes-ne-vemo-natancno-kaj-se-je-zgodilo-6216306