Dr. Romana Jordan

slovensko
Domov » Energetski piloti

Naročite se na e-novice


Uporaba in citiranje v elektronskih in papirnih virih sta dovoljena ob navedbi kazalca na vir.

Energetski piloti

03.03.2015 

Prvič objavljeno v Večeru, 3. 3. 2015 Evropska komisija je kdaj kot pilot, ki daje napotke športnemu letalcu, vajenemu domačega zračnega prostora, kako naj preleti Atlantik. Domiselni trik, ki prepriča letalca, da si želi in zna leteti v mnogo večjem letalu, lahko zelo pomaga. Tudi Evropska komisija potrebuje trik, ki bi ji omogočil izvajanje skupne energetske politike kljub njenim omejenim pristojnostim. Imenuje se promocija prek Energetske unije.


Pomembna je bila odločitev predsednika EK Jeana Clauda Junckerja, da bo oblikovanje energetske unije ena od težiščnih nalog komisije v obdobju 2014 do 2019. Podpirata ga tako strokovna kot splošna javnost, ki verjameta, da nadnacionalno sodelovanje v energetiki v EU pomeni več in bolje v smislu ponudbe, povpraševanja, varnosti in okoljskih vplivov. Zato je bila težko pričakovana pravkar objavljena strategija o tem, kaj naj bi prinesla globlja integracija na petih glavnih področjih: energetski varnosti, energetski učinkovitosti, okoljski sprejemljivosti, inovativnih tehnologijah ter notranjem trgu. A EK ima pristojnosti le pri notranjem trgu in konkurenčnosti, drugod lahko države članice le spodbuja k tesnejši integraciji. To pa ni lahko, saj vsak korak prehoda iz nacionalne suverenosti na evropsko raven pomeni trda pogajanja z nacionalnimi vladami. Za uresničitev predlagane energetske unije pa je potrebno prav to, povečanje pristojnosti na evropski ravni. Večjo moč naj bi dobila agencija za energijo (ACER v Ljubljani), ki se bo morala razviti v evropskega regulatorja, če si resnično želimo delujočega trga z elektriko in plinom. Pristojnosti naj bi se povečale tudi združenjima operaterjev prenosnih električnih in plinskih omrežij ENTSO-E in ENTSO-G. A naj ne bo skrbi glede pritiskov z evropskega nivoja. Slovenija ima v vsakem organu svoje predstavnike tako kot vse druge države članice. Pri »diktatu« Bruslja bomo enakopravno sodelovali.

Seveda pa je strategija le strategija, tranzicija v evropsko in trajnostno energetiko bo odvisna od zakonodaje v naslednjih letih. Bo posegla po reguliranju distribucije energentov? Kako, če sploh, bo uresničena napoved komisarja Šefčoviča, da bo imela vsaka država članica pravico komentarja na razvoj energetike v njej sosednjih državah in države ne bodo smele same sprejemati nacionalnih energetskih politik z vplivom na sosednje države? Kako bo uveljavljeno načelo solidarnosti, ko pa je v strategiji možnost o skupnih nabavah plina precej sramežljivo omenjena in je sploh ni med petnajstimi najpomembnejšimi nalogami? Prav ta ideja takratnega poljskega premiera Donalda Tuska je bila eden glavnih motivov za energetsko unijo, ki bi bila s trenutno okrog 400 milijard uvožene energije letno močan mednarodni kupec.

Niti pri oblikovanju trga ne bo šlo gladko. Namesto evropskega trga imamo nacionalne trge, obsežno subvencioniranje obnovljivih virov energije preprečuje pošteno konkurenco na trgih električne energije. Podporne sheme bi morale postati evropske, v višini, ki bi ne ovirala trga, bi pa omogočale razvoj novih, perspektivnih trajnostnih tehnologij. A se bojim, da to ne bo dovolj, saj je okoljsko-energetski del strategije bolj ali manj nadaljevanje obstoječega modela, ki se je izkazal neučinkovit in drag. Sedanji razvoj trajnostne energetike pa sploh ubira na glavo obrnjeno pot. Vlaganj praktično ni več, če niso subvencionirana. Ob podporah obnovljivim virom energije je EK dovolila tudi podporno shemo za nove jedrske elektrarne. Odločitev je racionalna, saj na istem trgu ne morejo tekmovati viri brez podpore s tistimi, ki zaradi zagotovljenih cen praktično niso odvisni od tržnih cen. A če verjame v trg, bi morala EK oklestiti obstoječe subvencije, kar pa je težja in dolgotrajnejša akcija. No, zanjo je še čas.

Tranzicija do 2030 naj bi pomenila tudi 27 odstotkov bolj učinkovito rabo energije, izpuste toplogrednih plinov naj bi zmanjšali za 40 odstotkov glede na leto 1990. Delež obnovljivih virov energije naj bi se povečal na 27 odstotkov, kar pomeni, da mora njihov delež v proizvodnji elektrike doseči vsaj 45 odstotkov.

Za integracijo trgov ter trajnostno energetsko mešanico bo treba naslednjih deset let vsako leto investirati vsaj 200 milijard evrov predvsem zasebnih vlagateljev. A prijazno investicijsko okolje lahko oblikujejo le države članice, njihove vlade in parlamenti. K raziskovalno-razvojnemu delu bodo spodbujala sredstva 80 milijard težega programa Obzorje 2020, ki bo v energetiki usmerjen predvsem v projekte obnovljivih virov energije, stavb, trajnostnega prometa, zajemanja in shranjevanja ogljika ter jedrske energije. Sofinanciran bo razvoj »pametnih«: omrežij, gospodinjskih aparatov, mest in stanovanjskih krmilnih sistemov.

Uresničenje energetske unije je odvisno od držav članic, tudi od Slovenije. Zato se že resnično mudi s pripravo in sprejemanjem nacionalnega energetskega koncepta,  preko katerega se bo izrisala in, upam, utrdila slika o dolgoročnem razvoju slovenske energetike. Kajti tisto, kar bomo zagovarjali, spogajali in nazadnje sprejeli kot evropsko zakonodajo, bomo morali doma tudi izvajati. Prvo oceno energetske unije bo moral dati predsednik vlade na srečanju evropskega sveta že sredi marca.

Dr. Romana Jordan
Nekdanja slovenska poslanka v Evropskem parlamentu


Uporaba in citiranje v elektronskih in papirnih virih sta dovoljena ob navedbi kazalca na vir.

deli